Zveza nevladnih organizacij za zaščito živali pozdravlja prizadevanja Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano za realizacijo prepovedi kastracij sesnih prašičkov brez anestezije. Posege bodo lahko od januarja 2026 izvajali veterinarji ali veterinarski pomočniki (kvalificirani rejci v sodelovanju z veterinarsko organizacijo) ob uporabi protibolečinskih sredstev, stroške pa bo krila država. Kritike kmetov so zato neutemeljene, saj ukrep pomeni minimalni standard dobrobiti živali in hkrati upošteva njihove interese. Največji slovenski prašičerejec v tem ne vidi težave, vsekakor pa ne gre za aktivistično modno muho, saj so podobni ukrepi na vidiku na nivoju celotne Evropske Unije.
Zagotavljanje minimalnega standarda dobrobiti živali ne bo uničilo slovenskega kmetijstva.
V Zvezi nevladnih organizacij za zaščito živali Slovenije pozdravljamo prizadevanja Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano za realizacijo prepovedi kastracij sesnih prašičkov brez anestezije, ki je del novele Zakona o zaščiti živali, sprejete konec julija.
Od januarja 2026 naprej bo prepovedano opravljati kastracije sesnih prašičkov pri polni zavesti brez nadzora bolečine. V včerajšnji izjavi (3. 9. 2025) je državna sekretarka za kmetijstvo, Maša Žagar, pojasnila, da bodo kastracije po novem opravljene z uporabo protibolečinskih sredstev s strani veterinarjev oziroma veterinarskih pomočnikov. Usposabljanja rejcev bodo financirana s strani države, prav tako drugi stroški, da bo prehod za kmete čim lažji – kar je zakonodajalec jamčil že tekom obravnave zakona. Silno nezadovoljstvo kmetov je torej povsem odveč, saj ne gre samo nujen korak k bolj humanemu ravnanju z rejnimi živalmi, pač pa bo maksimalno podprt tudi interes kmetov.
Je to res nemogoče? Največji prašičerejec pravi, da so kastracije pujskov na neboleč način izvedljive in učinkovite.
Po podatkih Veterinarske zbornice Slovenije, v majhnih rejah kastracije že zdaj večinoma izvajajo veterinarji, je povedala državna sekretarka za kmetijstvo. Intenzivni živinorejci pa se tega ukrepa očitno ne bojijo: največja prašičerejska organizacija v Sloveniji je že konec julija v svoji izjavi za javnost zapisala, da bodo to metodo opravljanja kastracij uvedli najpozneje do konca leta 2025. Na eni izmed njihovih farm so že sodelovali pri testiranju naprav za inhalacijsko anestezijo in ocenjujejo, da je takšen pristop tehnično izvedljiv in učinkovit.
Zainteresirani rejci se bodo lahko v sodelovanju z veterinarskimi organizacijami usposobili v t.i. veterinarske pomočnike in posledično rokovali z zdravili in opravljali kastracije sami na neboleč način. Ta usposabljanja se bodo začela izvajati kmalu in bodo tudi financirana s strani Republike Slovenije, tudi sicer bo strošek kastracij vsaj dve leti sofinanciran iz državnega proračuna.
Tudi Evropska unija ne priporoča kastracij pujskov na živo in kokoši v kletkah.
Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) je že leta 2004 na pobudo Evropske komisije pripravila mnenje, v katerem je jasno izrazila, da je kastracija boleča pri katerikoli starosti in da kirurška kastracija brez lajšanja bolečine ni priporočljiva. Zato se v prihodnosti podobna prepoved obeta na nivoju Evropske Unije. To lahko pomiri tudi nasprotnike Zakona o zaščiti živali, ki od zakonodajalca zahtevajo nemogočo prepoved uvoza prašičjega mesa iz tujine, kjer še opravljajo kastracije na živo. Tovrstni dvig standarda dobrobiti rejnih živali bo slej ali prej zahtevan tudi v tujini oziroma EU. Enako velja za jajca iz baterijske reje, uvoza trenutno ni možno prepovedati, lahko pa za začetek “pometemo pred svojim pragom”. Evropska komisija sicer že pripravlja načrte za spremembo zakonodaje, ki bo prepovedala gojitev določenih živali v kletkah in tudi uvedla pravila oziroma standarde za uvožene izdelke. Številne države pa so že ukinile baterijsko rejo (in ob tem niso povečale uvoza).
Je dobrobit živali res tak trn v peti slovenskemu kmetu, ali pa gre za manipuliranje?
Absurdno je, da bi tako minimalni standardi dobrobiti živali, kot je uporaba protibolečinske terapije pri kastraciji mladičkov, povzročili sesutje slovenskega kmetijstva. Ta predpostavka je nesmiselna, še posebej ob dejstvu, koliko sredstev in ukrepov za lajšanje prehoda bo država namenila rejcem. V vsakem primeru pa gospodarski interesi ne morejo prevladovati nad potrebo živali, da jim prihranimo hude bolečine in trpljenje. Kirurška kastracija sicer ni edini način za preprečevanje značilnega vonja, ki ga lahko ima meso merjascev. Za redukcijo vonja je učinkovita tudi t.i. imunokastracija (z injiciranjem); v nekaterih državah pa je stalna praksa tudi reja merjascev (nekastriranih samcev).
Zanimivo je, da ob promociji sterilizacij in kastracij hišnih živali, predvsem mačk, kjer se poseg izvaja predvsem zaradi pozitivnih učinkov na zdravstveno stanje in dobro počutje živali, naletimo na hudo neodobravanje, češ da to ni naravno in humano. Medtem pa nasprotniki novele Zakona o zaščiti živali (pri čemer gre pogosto za isti tip javnosti) teh pomislekov nimajo pri kastraciji pujskov na živo. Po drugi strani pa se ta skrb za naravno in humano spet zbudi v obliki zavajajočih navedb, da se določen odstotek (od 5 do 38%) pujskov ne zbudi iz anestezije. Če nas skrbijo pujski, ki so namenjeni zakolu in se morda ne bi zbudili iz narkoze, zakaj nas potem ne skrbijo pujski, ki jim pri polni zavesti odrežejo moda brez uporabe kakršnih koli protibolečinskih sredstev? Dobrobit živali ni nekaj, kar lahko uporabimo kot orodje čustvenega izsiljevanja, ko nam to pride prav, ampak je nekaj, kar bi celotna družba, od zakonodajalca, rejcev, potrošnikov in ostalih, morala zasledovati vedno.
Ljubljana, 4. 9. 2025