“Čipiranje” pomeni označevanje živali z mikročipom – majhno elektronsko napravo v velikosti zrna riža, nameščeno v stekleni kapsuli. Mikročip se z iglo vstavi v podkožje živali. Postopek je kratek in skoraj neboleč, podoben cepljenju.
Vsak čip ima svojo številko, ki je potem skupaj s podatki o živali in lastniku vnesena v Centralni register hišnih živali. Ob tem lastnik prejme tudi potni list.
Tehnično gledano “čipiranje” zajema samo vstavitev čipa, ampak se ta izraz načeloma uporablja za celoten proces, od označitve do registracije.
Čipiranje živali ima več pozitivnih učinkov.
Za žival, ki je čipirana in registrirana na naše ime, lahko preprosto dokažemo, da smo njen lastnik.
Dogajajo se namreč situacije, ko je najdena izgubljena mačka in se zanjo javita dva ali več potencialnih lastnikov. Najditelj oziroma zavetišče ima težavo pri odločitvi, komu jo vrniti. Še bolj pogosto pa se dogaja, da je najdena muca predana pristojnemu zavetišču kot nikogaršnja oziroma prostoživeča, potem pa se najdejo jezni lastniki, ki najditelje obtožijo kraje. Pri čipiranih živalih je lastništvo jasno. Prav tako je manj možnosti, da bo čipirana žival (pogosteje pri tistih v tipu kakšne priljubljene pasme) ukradena in oddana oz. prodana drugemu lastniku.
Čipirane živali mnogo hitreje najdejo pot domov. V primeru, da žival pobegne na sprehodu, se izmuzne skozi odprta vrata ipd., je dosti možnosti, da bo pristala pri ljudeh, ki jo bodo pridržali. Če imamo veliko srečo, se bo to zgodilo kmalu po pobegu in bo lastnik najditelja hitro poiskal; pri psih lahko dosti pripomore tudi obesek s telefonsko številko. Dostikrat pa pobegla žival ne najde hitro poti domov in jo najditelj preda pristojnemu zavetišču. Oskrbnik, ki žival sprejme v zavetišče, s čitalcem preveri, če je žival čipirana. Številko čipa vpiše v register in poišče podatke lastnika, ga pokliče na navedeno telefonsko številko in izgubljena žival je v roku ene ure lahko doma.
Uradne evidence so glede števila hišnih živali, še posebej mačk, precej skope. Kljub temu, da je zanje čipiranje obvezno že leta, imamo v Sloveniji relativno veliko neregistriranih psov; mačke pa tako večinoma niso čipirane, razen tistih, posvojenih iz zavetišč ali kupljenih pri odgovornih rejcih. To predstavlja problem, saj se te številke iz registra lastniških hišnih živalih uporabljajo denimo za načrtovanje potrebnih kapacitet v zavetiščih. Čipiranje je torej pomembno, da na nivoju države ocenimo, koliko hišnih živali sploh imamo pri nas.
Pri psih, kjer je čipiranje obvezno že od leta 2003, se zadnjih 10 let v register vnaša tudi podatek o izvoru psa, torej številko čipa mame. S tem se med drugim preprečuje preobremenjevanje psic s prepogostimi in prezgodnjimi kotitvami, ker imamo kot lastnik pri registraciji mladiča s premlado mamico lahko težave. Pri živalih, ki izvirajo iz tujine, obstajajo pri uvozu še drugi ukrepi za preprečevanje širjenja bolezni (npr. titracija, določanje števila protiteles proti steklini). Pri zapuščenih živalih se kot izvor šteje zavetišče, kjer pred odhodom v nov dom opravijo karanteno in preventivne veterinarske posege.
Z izboljšanjem sledljivosti izvora živali (tj. z doslednim čipiranjem) torej obvarujemo dobrobit same živali, kot tudi sebe kot kupca oziroma posvojitelja.
Z doslednim čipiranjem lastniških živali bomo poenostavili oskrbo zapuščenih živali. Za primer: zavetišče ureja kolonijo z večjim številom prostoživečih mačk, vendar se med njimi znajde tudi kakšna lastniška, ki je doma v okolici. Čipirane mačke bodo enostavno in hitro vrnjene lastniku, ostale (ki brez čipa zagotovo niso lastniške) pa zavetišče lahko v miru oskrbi in veterinarsko uredi ter odda v posvojitev ali prostoživeče vrne v okolje.
Uporaba ovratnic pri mačkah v ta namen ni priporočljiva, saj se zaradi svoje raziskovalske narave v zunanjem okolju pogosto kam zataknejo in poškodujejo ali celo poginejo ali pa ovratnico izgubijo. Čipiranje je dosti bolj varna in učinkovita metoda.
Edina nadloga, ki jo prinese obvezno čipiranje mačk, je dodaten strošek za lastnike, ki pa je minimalen. Čipiranje se opravi samo enkrat v življenju živali, postopek se izvede mimogrede med kakšnim drugim obiskom veterinarske ambulante (recimo pri cepljenju).
Cena čipiranja, registracije in izdaje potnega lista je nizka (približno 20, maksimalno 30 evrov). Strošek le-tega je v primerjavi z zneskom doživljenjske oskrbe, antiparazitikov, cepljenj in kvalitetne hrane za žival, zanemarljiv.
Če ste organizacija, ki bi rada uporabila te grafične materiale za osveščanje, nam pišite na info@zvezazazivali.si.