Tudi golobi so del našega okolja. So koristni someščani, saj pospravljajo ostanke hrane, ki jih ljudje pustijo na tleh. Želijo samo mirno živeti, si poiskati hrano in biti varni. Niso škodljivci in nas ne želijo nadlegovati, zato jih tudi mi ne preganjajmo. Enako pa poučimo otroke in svoje bližnje.
V nekaterih mestih jih na javnih površinah ni dovoljeno hraniti, lahko pa jim na pomoč priskočimo na zasebnih zemljiščih. Ponudimo jim vodo, zrnje, zelenjavo. Pogosto se zapletejo v ostanke smeti in vrvic, ki jih puščajo ljudje, zato ponudimo pomoč, če srečamo poškodovanega goloba. Ne stane nas veliko, da smo prijazni!
Vsekakor pa največ storimo s tem, ko jih pustimo v miru živeti in primerno odlagamo odpadke, da jim življenja ne otežujemo po nepotrebnem.
Na obvodnih sprehajalnih poteh, mestnih parkih, terasah gostinskih lokalov in domačih dvoriščih lahko pogosto opazimo idilične prizore družinic z otroki, ki hranijo s suhim kruhom razne ptice. Naj bodo to račke in labodi v potoku, vrabci na terasi, golobi v mestu ali katere druge ptice – vsem je skupno to, da je kruh zanje škodljiv.
Kruh vsebuje premalo maščob, beljakovin in mineralov, ki jih ptice potrebujejo, to je še posebej problem pri mladih živalih, saj ovira normalno rast in razvoj. Pticam daje lažen občutek sitosti, saj se v želodcu napne, zaradi česar izgubijo veliko telesne teže; to pa je zanje lahko usodno, še zlasti pozimi. Poleg tega je kruh pogosto plesniv in poln bakterij, saj se na zraku zelo navlaži.
Vodne ptice se večinoma hranijo z vodnim rastlinjem in algami pa tudi paglavci dvoživk, vodnimi žuželkami. Kopenske ptice pa jedo predvsem razna semena, sadje, ličinke žuželk, pajke, majhne polže in črve. Tudi prevelike količine sadja lahko zaradi fermentacije povzročijo prebavne težave. Najbolj varna alternativa za hranjenje prostoživečih ptic so mešanice suhih semen in posušeni mokarji.
Žuželke so zelo številčne predstavnice kraljestva živali, od njih je odvisen tudi obstoj človeka. Še posebej ključni so opraševalci, brez katerih ljudje takoj ostanemo brez tretjine pridelka vse hrane na svetu, žuželke pa so pomemben del ekosistema še v veliko drugih vidikih. So veliko bolj inteligentne, kot mi mislimo, imajo občutljiva čutila za vonj in okus. Mnogo vrst je znanih po tem, da tvorijo kompleksne socialne strukture, recimo marljive mravlje in čebele.
Zato nikar ne ubijajmo žuželk, ki zaidejo v naše domove, ampak jih odnesimo ven v njihovo naravno okolje. Za tiste bolj nadležne pa se rajši poslužujmo bolj humanih metod, kot so mreže na oknih, naravni repelenti oziroma odganjalci (sivka, citrusi).
Resničen problem so lahko edino invazivne vrste (npr. harlekinska polonica), ki z izpodrivanjem avtohtonih vrst lahko ogrozijo stabilnost ekosistema. Pa vendar tudi teh ni potrebno brezglavo iztrebljati, saj kolateralno z uporabo raznih insekticidov škodimo tudi domačim vrstam. Boljši pristop je na primer zasaditev avtohtonih vrst rastlin, ki ugajajo našim vrstam žuželk.
Podgane so razširjeni glodavci, do katerih imamo ljudje en kup predsodkov. So izjemno inteligentne in družabne živali, udomačena različica sive podgane pa je znana kot čudovit hišni ljubljenček.
V srednjem veku so jo kot prenašalke bolezni in parazitov pošteno zagodle ljudem, čeprav so bile za to »krive« le posredno, glavni vzrok za velik prenos kužnih bolezni pa je tičal v slabih življenjskih pogojih ljudi, slabi prehrani in pomanjkanju higiene. Podobno stvari stojijo še dandanes, podgane se v urbanem okolju zadržujejo največ na mestih, kjer jim ljudje nehote puščamo hrano, okoli smetnjakov, v skladiščih, shrambah itd.
Namesto, da nič krive podgane zatiramo, rajši pospravimo pred lastnim pragom in jim nehajmo omogočati dobre pogoje za razmnoževanje. Dosledno pospravljajmo in odvažajmo smeti, hrano shranjujmo v primernih zaprtih prostorih. Na domačih vrtovih oziroma v naravi so odličen naraven bojevnik proti podganam ježi, sove, dihurji in kače.
Evropski rjavoprsi jež je pogost prebivalec gozdov, parkov, domačih sadovnjakov in vrtov. Je koristna vsejeda živalica, ki se prehranjuje s hrošči, kobilicami, ličinkami, deževniki, mladiči glodavcev in kač. Zaradi tega pestrega jedilnika je na naših vrtovih dobrodošel pomočnik.
Njegovo bivalno okolje pogosto prekrižajo naše ceste, ki so na žalost lahko usodne. Še posebej je problem slabša vidljivost, saj so ježi nočno aktivne živali in največkrat prečkajo naše ceste ravno ponoči. Če nekoliko prilagodimo hitrost in smo pozorni na dogajanje ob cesti, lahko preprečimo marsikakšno srečanje z ježki in drugimi gozdnimi prebivalci.
Bober – izziv za sobivanje ali naš zaveznik?
Evrazijski bober (Castor fiber) je drugi največji glodavec na svetu, ki poseljuje različne tipe celinskih voda. Zgodovina bobra je poučen primer nepremišljenega človekovega ravnanja z živalskimi vrstami. Človek ga je stoletja lovil zaradi kožuha, mesa in bobrovine. Krzno je bilo zelo cenjeno, saj je bilo trpežno in vodoodporno; bobrovino so uporabljali kot zdravilo, pa tudi v parfumih in milih. Meso še danes ponekod velja za specialiteto, katoličani pa so ga veliko uporabljali med postnim časom, saj so ga zaradi luskastega repa uvrščali kar med ribe. Na koncu 19. stoletja je bober bil na robu izumrtja, pred tem pa je bil tisočletja široko razširjen po celi evropski in azijski celini. Z izginjanjem bobra iz narave je iz zavesti ljudi izginilo tudi splošno poznavanje vrste, zato je po bobrovi vrnitvi oteženo tudi njegovo sobivanje z ljudmi.
Populacije v Evropi so si v zadnjih desetletjih opomogle, vrsta se uspešno vrača na območja nekdanje razširjenosti. Bober nam s svojimi posegi prinaša številne ekonomske in ekološke koristi. Ustvarja in vzdržuje mokrišča ter vrača vodotoke v bolj naravno stanje, s tem pa prispeva k blaženju posledic podnebnih sprememb (poplav in suš), zmanjševanju količine toplogrednih plinov, ponoru ogljika in dušika, čistejši površinski in podzemni vodi ter večji biodiverziteti.
Bobri so izključno rastlinojedi, poleti se hrani večinoma z zelenimi deli rastlin in zelišči, pozimi pa z lubjem. Prehranjuje se v ozkem obrežnem pasu, običajno do 5 metrov, največ 20 metrov oddaljenosti od vode. Medtem seveda spreminja izgled obrežnega pasu, čemur ljudje zmotno rečemo, da “dela škodo”. V resnici pa pomlajuje ter regenerira obrežne gozdove in vegetacijo. Avtohtone vrste obvodnih dreves, kot so jelša, vrba in topol, so namreč evolucijsko prilagojene na bobra. Iz poglodanih stebel poženejo nove poganjke in zopet zrastejo v nova, zdrava drevesa.
Bober pa je tudi koristen arhitekt, čeprav tudi njegovim gradbenim podvigom ljudje radi rečemo “škoda”. Jezovi, ki jih gradi bober, ustvarijo mokrišča, ta pa predstavljajo pomembno življenjsko okolje za številne druge vrste. Ta sprememba vodostaja pomembno vpliva na preprečevanje izsušitve tal v okolici in na nivo podtalnice. Ponekod so v tujini bobre ponovno naselili ravno z namenom, da so preprečevali sušo.
Bobri so monogamni in živijo v manjših družinah, ki jih sestavlja odrasel par, mladiči tekočega leta in mladiči preteklega leta. Običajno imajo eno leglo mladičev na leto, mladi bobri pa se pri letu in pol ali dveh odselijo in ustvarijo novo družino. Populacija bobrov se prilagodi naravi, zato nas njihovo število ne rabi skrbeti. Na območjih z visoko populacijsko gostoto in pomanjkanjem ustreznih habitatov lahko mladi bobri ostanejo pri družini tudi več let in se v tem času ne razmnožujejo, prav tako se takrat običajno tudi samec in samica ne razmnožujeta.
Recept za mirno sobivanje človeka z bobrom je torej dokaj enostaven. Obrežne pasove, torej zemljišča vsaj 5 metrov od vode, je potrebno pustiti naravi. To že zdaj ureja Zakon o vodah, ki določa, da so na vodnem in priobalnem zemljišču prepovedane dejavnosti in posegi v prostor, ki bi lahko onemogočili obstoj in razmnoževanje vodnih in obvodnih organizmov. Že obglodanih in podrtih dreves ni priporočljivo in smiselno takoj odstranjevati, saj jih bodo živali še izkoristile in ne bodo začele podirati novih. Več podrtih dreves kot bomo odstranili, več novih bodo bobri podrli. Na tistih območjih, kjer človeških dejavnosti res ni možno prilagoditi oziroma umakniti stran od voda, pa je potrebno drevesa, nasade in poljščine ustrezno zaščiti, na primer z mrežo, električnim pastirjem in podobno. Različne metode in načini zaščite so podrobno opisani v priročniku “Živeti z bobrom”, ki ga je pripravil Inštitut Lutra.
Svoja opažanja bobra lahko sporočite v aplikacijo Bobrosled.