Izraz “čipiranje” se uporablja za registracijo in označevanje živali z mikročipom. To je majhna elektronska naprava, nameščeno v stekleni kapsuli, veliki kot riževo zrno. Mikročip se z iglo vstavi v podkožje živali, običajno na levi strani vratu. Postopek je kratek in skoraj neboleč, podoben cepljenju in nima nobenih stranskih učinkov. Opravi se lahko spotoma ob kakšni drugi veterinarski oskrbi (na primer ob sterilizaciji), lastnik pa ob tem prejme potni list živali.
Mikročip ni GPS naprava in ne vsebuje baterije, temveč deluje na principu radiofrekvenčne identifikacije – veterinar ali druga pooblaščena oseba približa živali čitalec, ki odda signal, aktivira čip in “prebere” unikatno število, ki mu pripada. V Centralnem registru hišnih živali se na podlagi te številke poišče podatke o živali in njenem lastniku.
Čipiranje živali ima več pozitivnih učinkov:
- Čipirane izgubljene živali hitreje najdejo pot domov. Kljub pazljivosti se lahko zgodi, da žival pobegne ali odtava od doma – takrat je za njeno čimprejšnjo vrnitev zelo pomembno, da je čipirana. V letu 2024 je bilo kar 53% najdenih psov, ki so bili sprejeti v zavetišča, ravno zaradi čipov vrnjenih lastnikom. Pri mačkah je ta delež dosti manjši (le 1,8%).
- S čipiranjem se lažje razloči med živalmi z in brez lastnika. Za žival, ki je čipirana in registrirana, lahko preprosto ugotovimo, kdo je njen skrbnik. To bo olajšalo terensko delo zavetišč: čipirane mačke se enostavno vrne lastnikom, ostale pa se oskrbi po protokolu in odda ali vrne v okolje kot prostoživeče.
- Dosledno čipiranje omogoča boljšo sledljivost izvora živali. To na primer pomaga preprečevati preobremenjevanje samic s prepogostimi kotitvami in spodbujati rejce in nove lastnike h kakovostni oskrbi živali. To dolgoročno izboljša dobrobit živali in varnost kupcev oziroma lastnikov živali.
- Evidentiranje lastniških živali pomaga tudi nikogaršnjim. Uradne evidence so glede števila hišnih živali, še posebej mačk, precej skope – nihče pravzaprav ne ve, koliko domačih mačk je pravzaprav v Sloveniji. Ko bomo poznali število lastniških živali, bomo lahko ocenili tudi število nikogaršnjih in jih ustrezno oskrbeli (npr. zagotovili primerno število namestitvenih mest v zavetiščih).
S sprejetjem noveliranega Zakona o zaščiti živali v juliju 2025 je označitev in registracija mačk postala obvezna, podobno kot to že dolgo velja za pse. Lastniki mačk morajo po novem zagotoviti, da so vse mačke označene s čipom in prijavljene veterinarski organizaciji. Določba se bo začela uporabljati 1. 1. 2027, mladičke pa bo potrebno označiti do njihovega 12. tedna starosti (pred oddajo).
Država v tem prehodnem obdobju lastnikom nudi sofinanciranje čipiranja. Od 20. 8. 2025 do konca leta 2026 lahko v katerikoli veterinarski ambulanti označitev mačke opravite praktično brezplačno. Redne cene označitve in registracije se gibljejo okoli 32-35 €, država bo krila stroške do višine 30 €. V večini ambulant boste za storitev odšteli 2,89€, za več informacij se obrnite na izbranega veterinarja.
Edina morebitna slabost čipiranja mačk bo po letu 2026 dodaten strošek za nove lastnike, ki pa je enkraten, relativno nizek in v primerjavi s stroški celotne oskrbe živali, zanemarljiv. In ne pozabimo: živali, posvojene iz zavetišč, so veterinarsko urejene že pred oddajo!
Sterilizacija in kastracija sta ključna ukrepa za preprečevanje rojstev neželenih mladičev in z razmnoževanjem povezanih zdravstvenih težav pri mačkah. Imata veliko pozitivnih učinkov:
- Mačke in psi se manj klatijo, s tem se zmanjša možnost, da se izgubijo ali jih povozi avto,
- po kastraciji se zelo zmanjša verjetnost, da se bodo samci pretepali, kar zmanjša tveganje za nastanek poškodb (na primer ugrizov, ki so lahko tudi usodni),
- zelo ze zmanjša verjetnost za prenos okužb (na primer mačji aids, levkoza),
- zmanjša se verjetnost vnetja maternice, raka na maternici in seskih ter onemogoči razvoj raka na testisih in jajčnikih,
- zaradi odsotnosti gonitve in nenehne brejosti se izboljša vsesplošno počutje živali,
- preprečevanje rojstev neželenih mladičev in zmanjšanje problematike zapuščenih živali.
Kako pa to sploh narediti? Nič lažjega!
1. napotek: pravi čas za sterilizacijo mačke je zdaj! Seveda pa je priporočljivo, da se prej posvetujete z izbranim veterinarjem (upoštevajte tudi, da se je običajno potrebno predhodno naročiti).
Mačke so spolno aktivne že pri štirih mesecih starosti! Parijo se tudi v sorodstvu, zato ni nenavadno, da se samička zabreji še preden zapusti leglo. Večina zunanjih mačk prvič koti pred dopolnjenim enim letom, pogosto pri šestih mesecih.
Poseg je rutinski in kratkotrajen in načeloma popolnoma varen po 2. mesecu starosti oziroma, ko mačka preseže 1 kg telesne teže. Če je opravljen strokovno, ga praktično vsaka mačka dobro prenese. Za najboljši učinek pri preprečevanju težav z reproduktivnim zdravjem je najbolje, da se sterilizacija oziroma kastracija uredi pred prvo gonitvijo.
Tudi pri samčkih je za preprečevanje poškodb in okužb priporoča kastracijo pred spolno zrelostjo. Torej poseg je idealno opraviti, ko mačka preseže 1 kg telesne teže oziroma najkasneje do 5. meseca starosti.
2. napotek: sterilizira se lahko tudi breje, goneče in samice v laktaciji, samčke pa seveda kadarkoli.
Materinstvo za mačko ne predstavlja nobenih koristi, zato ni potrebno čakati, da ima najprej eno leglo pred sterilizacijo. Vsaka gonitev predstavlja tveganje za zaplete in prenos okužb in vsako leglo nekoliko prispeva k prevelikemu številu mačk. Mačke lahko začnejo z novo gonitvijo že 5 tednov po kotitvi in vnovič kotijo še preden odstavijo prvo leglo. Zato je pri samicah z mladiči idealno poseg opraviti 5-6 tednov po kotitvi. Sterilizacija ne vpliva na laktacijo (mleko) in nego mladičkov.
Prav tako se sterilizacija lahko opravi med gonitvijo in pri brejih samicah (do treh četrtin brejosti, to je do meseca in pol). Leglo je smiselno obdržati le, če bodo mladički kakovostno oskrbovani in v celoti veterinarsko urejeni, oddani v odgovorne domove. V nasprotnem primeru je manjše zlo sterilizacija breje samičke, če sterilizacije nismo uspeli urediti pravočasno, da bi brejost preprečili.
3. napotek: poskrbimo za varen transport.
Za pot k veterinarju je najbolje uporabiti varno, temu namenjen transportni boks. Po možnosti naj bo plastičen, da ga je možno očistiti in z močnimi, kovinskimi vratci; za bolj socializirane muce pridejo v poštev tudi druge transportne košare in torbe. Za popolnoma nesocializirane mačke pa se uporabi t.i. živolovka (past, ki se zapre sama).
Muco lahko predhodno navadimo na transport, tako da kletko pustimo v prostoru, da jo lahko razišče in prevoha. V njej ji ponudimo obrok hrane, priboljške, igračke, mačjo meto in druge stimulanse, dokler z veseljem ne gre sama vanjo.
Če mačka ni navajena rokovanja in transporta pa je najbolj varno, da jo odločno primemo (po potrebi za kožno gubo na vratu) in potisnemo v transporter z zadnjimi tačkami naprej.
4. napotek: pomembna je celostna veterinarska oskrba, ne le sterilizacija.
Pred sterilizacijo oziroma kastracijo je priporočljivo predhodno cepljenje proti kužnim boleznim (mačja kuga, calici in herpes virus), idealno vsaj 14 dni pred posegom oziroma dvakrat v razmiku enega meseca. Še posebej mladiči so dovzetni za okužbe z omenjenimi virusi, pri čemer je mačja kuga zelo nalezljiva in huda bolezen z visoko smrtnostjo. Pomembna je tudi redna odprava notranjih in zunanjih parazitov ter označitev z mikročipom, še zlasti pri mačkah z zunanjim izhodom.
Če ne gre drugače, se lahko cepljenje in aplikacijo antiparazitikov opravi tudi sočasno s posegom sterilizacije in kastracije (enkrat je bolje kot nič – velja predvsem za nesocializirane živali). Prav tako se enostavno spotoma uredi označitev z mikročipom, slednje je od 20. 8. 2025 dalje obvezno za vse lastniške mačke, do konca leta 2026 pa se lahko opravi z minimalnimi stroški (30 € subvencionira RS – več smo opisali tukaj).
5. napotek: posebna oskrba po posegu ni nujna.
Sterilizacija in kastracija mačk sta rutinska posega, ki jih mačke dobro prenašajo. Zapleti so redki, pooperativno nego opravijo veterinarji še pred odpustom iz ambulante. Zato posebna oskrba po posegu praviloma ni potrebna. Okrevanje je hitro, večina mačk (še zlasti mladički) se obnašajo povsem normalno že kmalu po prihodu domov oziroma najkasneje naslednji dan po posegu.
Previdnost pa seveda ni odveč. Bodite pozorni na splošno počutje živali (apetit, živahnost) in stanje kirurške rane (izcedek, rdečina, lizanje rane). V primeru težav se obrnite na lečečega veterinarja.
Nekaj dni po posegu je dobrodošlo, da je muca notri (na toplem oziroma poleti na hladnem) in pod nadzorom. Za mačke, ki niso socializirane in vajene notranjega bivanja, pa je najboljše, da se čim prej po posegu vrnejo v znano okolje.
6. napotek: poskrbite, da bodo veterinarsko urejene vse mačke.
Ena je bolje kot nobena. Vsaka sterilizirana mačka prispeva kapljico v morje nadzorovane in zdrave mačje populacije. In vsaka veterinarska oskrba je seveda blagodejna za vsako posamezno mačko. Pa vendar je za res učinkovito preprečevanje prenosa okužb, bolezni in parazitov ter za zmanjšanje problematike zapuščenih živali pomembno, da je veterinarsko urejenih čim več živali oziroma vse mačke na neki lokaciji.
Zato je dobrodošlo, da k temu spodbudite tudi svoje sosede, prijatelje, sorodnike, znance. Za odlov in oskrbo zapuščenih, nikogaršnjih ali prostoživečih mačk pa se obrnite na pristojno zavetišče.
To je vse!
Za več informacij se obrnite na izbranega veterinarja.
Nevladne organizacije s področja zaščite živali, veterinarske in druge organizacije ter posamezniki, ki bi radi uporabili te vsebine za osveščanje, nam pišite na info@zvezazazivali.si. Na voljo so tudi tiskovine (A5 letaki) s podobno vsebino.