Veseli nas, da je po sredini seji Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano predlog novele Zakona o zaščiti živali nadaljeval pot nazaj v Državni zbor. Poslanci so danes na drugi obravnavi na 107. izredni seji podprli amandmaje k noveli, zato upamo, da bo tudi 3. obravnava potekala gladko in da bo novela čimprej sprejeta. Vsebuje namreč kar nekaj določb, ki pomenijo pomemben korak k boljši dobrobiti živali.
Da spomnimo: odprava baterijske reje kokoši in kastracij sesnih pujskov “na živo” bosta izrazito izboljšala dobrobit več deset tisoč rejnih živali. Izjemno dobrodošla je tudi uvedba obveznega mikročipiranja lastniških mačk, ki bo omogočila lažje razločevanje lastništva živali na terenu in s tem oskrobovanje populacij nikogaršnjih mačk. Pozdravljamo tudi spremembe kazenskih določb (višje sankcije), nekatere druge, manjše ukrepe ter večji del nove ureditve financiranja oskrbe zapuščenih živali v zavetiščih. Nekoliko smo si oddahnili tudi ob vložitvi amandmaja koalicije za povišanje odstotka financiranja oskrbe zapuščenih živali po 180 dneh.
Za enkrat smo v grobem zadovoljni s potekom zakonodajnega postopka, v oči pa bodejo nekateri komentarji določenih predstavnikov lokalnih skupnosti oziroma interesnih in poslanskih skupin. Na primer pripombe občine Luče, ki jih je danes Državnemu zboru posredovalo Združenje občin Slovenije, so milo rečeno porazne. Ne samo, da župan javno priznava, da občina nelegalno opravlja oziroma je opravljala neregistrirano dejavnost zavetišča, saj so “za vse mačke in pse, preden bi jih bilo treba dati v zavetišče, sami našli rešitev”; pač pa tudi na veliko opeva usmrtitev mačk kot enostavno rešitev problema. Pojavlja se vprašanje, kaj se v dotični občini dogaja z zapuščenimi živalmi, če za ta problem iščejo “rešitve” odgovorne osebe s takšnimi idejami.
“30 dni je več kot dovolj, da se za določeno mačko najde nov lastnik oz. se mačka pozdravi, sterilizira in vrne v naravo. V nasprotnem primeru pa se usmrti.”
Vsekakor 30 dni za večino v zavetišče nameščenih mačk ni dovolj, da se jih pozdravi niti sterilizira, kaj šele odda v nov dom. V primeru t.i. prostoživečih mačk, ki so praviloma slabo socializirane in niso primerne za posvojitev, se ta oskrba res zreducira na minimum: opravi se sterilizacija oziroma kastracija, odprava parazitov, sanacija kakšnih manjših ran in zobovja, cepljenje in označitev. Potem se jih čim hitreje, praviloma v roku 14 dni vrne nazaj v okolje na mesto odlova. Takšnih mačk je res veliko (pavšalno rečeno nekje polovica), kljub temu pa število mačk, ki potrebujejo dejansko namestitev v zavetišče in primerno oskrbo, ni zanemarljivo. Te pa so praviloma bolne, poškodovane, polne parazitov, shujšane ali pa gre za mladiče, ki so za preventivne veterinarske posege še premajhni. Samo zdravljenje ušesnih garij, s katerimi so okužene malodane vse zapuščene mačke, lahko traja dva meseca, sesni mladiči pa niso pripravljeni za oddajo do 3. meseca. Trditev, da je 30 dni več kot dovolj za vse to, je za marsikatero mačko popolnoma zgrešena, zavetišča pa za kakovostno oskrbo teh živali (ne glede na to, kako dolgo traja) potrebujejo stabilno financiranje. Usmrtitev seveda ni primerna alternativa, saj ne gre za neozdravljive bolezni ali življenjsko ogrožajoče poškodbe, kjer bi bila evtanazija indicirana (oziroma živali v takšnem stanju sploh niso predmet te debate). Gre pač za živali, ki ob primerni negi in veterinarski oskrbi praviloma v večji meri ali popolnoma ozdravijo in lahko potem normalno živijo naslednjih 15 let.
V nadaljevanju gospod omeni tudi, da mačke v naravi ne predstavljajo zapuščenih živali, ker so sposobne same skrbeti zase. To seveda ne drži – največ zapuščenih živali predstavljajo prav mačke, dobrih 10 tisoč njih je vsako leto sprejetih v slovenska zavetišča. V primerjavi s psi so mačke res nekoliko bolj samozadostne, daleč pa od tega, da bi same skrbele zase. Mačk, ki bi preživele izključno in samo od svojega plena, je relativno malo in praviloma niso v najboljši kondiciji. Večina prostoživečih mačk pa je vsaj posredno odvisnih od hrane ljudi (npr. od ostankov hrane v smetnjakih).
Doda tudi, da pri ljudeh število rojstev urejamo z abortusi, pri mačkah pa tega ne moremo. Tudi to ne drži, tudi pri mačkah se sicer lahko opravi t.i. abortus, v kolikor se pravočasno po zabrejitvi opravi sterilizacija; dejstvo pa je, da ljudje za preprečevanje rojstev oziroma nosečnosti uporabljamo kup drugih pripomočkov in metod, pri čemer je abortus zadnja med njimi. Njegova primerjava evtanazije pri ljudeh in usmrtitve vseh nikogaršnjih mačk je abotna, saj gre pri ljudeh za prostovoljno končanje življenja v primeru hudih in neozdravljivih zdravstvenih težav, ne za pomor načeloma zdravih živali, ki nekomu predstavljajo nadlogo in nepotreben strošek.
Zgrešeno tudi župan predpostavlja, da si “inšpektorat narobe razlaga dikcijo zakona in na podlagi te dikcije piše kazni županom”, saj zagotovitev javne gospodarske službe zavetišča za zapuščene živali in zagotovitev enega prostega mesta na vsakih 800 registriranih psov ni eno in isto. V celotnem dokumentu so v bistvu točna edino predvidevanja o številu mačk, ki se v določenem obdobju “reproducira iz enega mačjega para”. Pripombe občine Luče so popolnoma neprimerne in absurdne, zato odločevalce pozivamo, da jih v nadaljnji obravnavi novele Zakona o zaščiti živali ne upoštevajo.
Tekom preteklih razprav smo sicer slišali že kar nekaj neumestnih komentarjev slabo seznanjenih komentatorjev, ki so izhajali iz narobe interpretiranih določb in neustreznega predznanja. Pogost odziv opozicijskih poslancev in nekaterih predstavnikov kmetov je na primer bil, da želi predlagatelj novele z novim zakonom uničiti slovenske kmete. Kmetijstvo in Zakon o zaščiti živali seveda ne izključujeta en drugega. Zato je ta trditev pravzaprav žaljiva ravno do teh slovenskih kmetov, saj odgovoren živinorejec, ki vzorno in etično skrbi za svoje živali, zagotovo ne bo nasprotoval takšnim ukrepom kot je ukinitev opravljanja kastracija sesnega pujska “na živo” brez anestetika in analgetika, še posebej če bo to podprto s sofinanciranjem.
Za konec naj poudarimo, da je novela Zakona o zaščiti živali v osnovi pomemben korak k boljši dobrobiti živali, zato z veseljem pričakujemo naslednjo oziroma zadnjo obravnavo v Državnem zboru.
Ljubljana, 4. 7. 2025