Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je pred kratkim objavilo predlog novele Zakona o zaščiti živali, ki ga v Zvezi za živali sicer v osnovi podpiramo. Ob branju nekaterih določb pa se človek vseeno vpraša, če je cilj Ministrstva res zaščititi živali ali zgolj normalizirati njihovo slabo oskrbo? Med drugim namreč prepovedujejo zavetiščem pogojevati oddajo zapuščenih živali in celo uvajajo visoko kazen za zavetišča, ki ne bi živali čim prej oddala novemu skrbniku. So slabi domovi res tisto, kar si želimo za naše živali?
Živali so živa, čuteča bitja; to smo zapisali tudi v Stvarno-pravni zakonik. Marsikatera izmed njih po stopnji inteligence prekaša nekajletne otroke. Znanstveno dokazano je, da čutijo strah in bolečino. Mar ni normalno, da si zaslužijo več kot le minimalne pogoje, ki zagotavljajo golo preživetje? Življenje bi moralo biti več kot le odsotnost smrti. Zavetišča jih sprejemajo v nemogočih stanjih: shirane, umazane, lačne, polne parazitov, bolne, poškodovane, ustreljene, prestrašene, zanemarjane. Porabijo tedne ali celo mesece dolgo, da jih postavijo na noge, pozdravijo, veterinarsko oskrbijo, socializirajo. Zdaj pa jih bomo kaznovali, če jih oddajajo skrbnim lastnikom, kjer bo dobro poskrbljeno zanje?
Takole namreč pravi novela:
»Zavetišče ne sme pogojevati oddaje zapuščene živali z dodatnimi ali drugačnimi pogoji, kot so določeni za posedovanje hišnih živali, razen, če je to utemeljeno zaradi zdravstvenih ali vedenjskih posebnosti živali, ki se oddaja.«
– 20. člen novele
“Z globo od 2.400 do 84.000 eurov se kaznuje pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, ki ne skrbi, da zapuščeno žival takoj ali v čim krajšem roku odda zainteresiranemu skrbniku ali pogojuje njeno oddajo v nasprotju s pogoji, ki so določeni za posedovanje hišnih živali.«
– Povzeto po 28. členu novele
——————-
Naše mnenje je, da zavetišča, ki postavljajo nekoliko strožje pogoje, že zdaj od posvojiteljev NE pričakujejo več kot zahteva zakonodaja. Pravilnik o zaščiti hišnih živali (sicer iz leta 2009) že zdaj od skrbnikov hišnih živali zahteva, da zagotovijo ustrezno namestitev in kakovostno hrano, da preprečijo pobeg živali, da jih zavarujejo pred napadi drugih živali in da zagotovijo dobro počutje živali. Saj vendar zavetišče, ki na primer oddaja v izključno notranji dom bivšega sesnega mladiča (ki je bil nekaj dni star hranjen po steklenički in je zrastel brez mame), išče prav to. Dom, kjer bo varen in se bo dobro počutil.
V vsakem primeru pa moramo kot družba stremeti k čim boljšemu odnosu do živali in od lastnikov zahtevati optimalne pogoje, ne samo minimalne. Menda ne bomo dovolili, da slaba oskrba živali postane nekaj normalnega?
Zato menimo, da morajo zavetišča kot formalni lastniki teh živali, za katere noč in dan skrbijo in poznajo njihove zdravstvene in karakterne lastnosti, imeti polno avtonomijo nad tem, komu in pod kakšnimi pogoji jih bodo oddajala. Že tako bo po noveli močno zmanjšano financiranje dolgotrajne oskrbe in se bomo vrnili nekaj let nazaj, ko so zavetišča povsem sama zagotavljala oskrbo živali, ki jih nihče ni želel posvojiti (ali pa so jih morala uspavati). Zato naj bodo neodvisna tudi pri oddaji živali, če bodo že prepuščena sama sebi pri njihovi oskrbi.
Nikakor se ne strinjamo s kaznovanjem zavetišč, ki živali ne bi oddala zainteresiranemu skrbniku v čim krajšem roku. Rajši kaznujmo »zainteresirane skrbnike«, ki živali kupujejo in posvajajo nepremišljeno in potem zanje ne skrbijo ustrezno. Saj je menda jasno, od kod prihajajo vse te živali, ki potem zapuščene končajo v zavetiščih?
Zato pozivamo MKGP, da umakne to kazensko določbo iz 28. člena novele in s progresivno zakonodajo podpre tiste, ki se trudijo za živali. Podpiramo pa uvedbo obveznega čipiranja za mačke, ukinitev baterijske reje kokoši nesnic in še nekaj drugih določb novele, ki bodo koristile živalim.