V Zvezi nevladnih organizacij za zaščito živali Slovenije smo zaskrbljeni zaradi načrtovanih oziroma že izvedenih ukrepov kvotnega odstrela rjavih medvedov v Sloveniji. Odstrel, še posebej v velikem obsegu in brez sočasnih drugih ukrepov po našem mnenju ne predstavlja ustrezne, dolgoročne in strokovno utemeljene metode upravljanja s populacijo teh prostoživečih zavarovanih živali.
Rjavi medved (Ursus arctos) je vrsta, ki ima pomembno vlogo v naravnem ravnovesju gozdnih ekosistemov. Poleg tega so medvedi, tako kot druge živali, čuteča bitja, ki čutijo bolečino, stres in strah. Človek s širjenjem naselij, infrastrukture in intenzivnim izkoriščanjem prostora neposredno vpliva na njihovo gibanje in vedenje.
V javnosti in medijih je pogosto mogoče slišati argumente, da je odstrel »nujno zlo« za uravnavanje številčnosti populacije medvedov ter za zagotavljanje varnosti ljudi. V Zvezi za živali se zavedamo, da zgolj preventivni ukrepi ne bodo učinkoviti v 100% primerov, nasprotujemo pa uporabi odstrela kot prvi in edini rešitvi. Sodobne raziskave populacijske biologije in ekologije kažejo, da odstrel ne rešuje temeljnih vzrokov konfliktov med človekom in medvedom. Še več, lahko jih celo poveča, saj odstrel lahko poruši socialno strukturo populacije. Odstranjevanje dominantnih osebkov lahko povzroči, da se v območje naselijo mlajši in neizkušeni medvedi, ki pogosteje zaidejo v bližino naselij. Ker v okolju ostane več hrane, ki bi jo sicer užili odstranjeni medvedi, se lahko poveča uspešnost razmnoževanja preostalih osebkov, kar vodi v ponovni dvig številčnosti. Selektivni odstrel problematičnih osebkov pa pogosto ni izvedljiv zanesljivo, saj lovci le redko lahko identificirajo in odstranijo pravega.
Odstrel je torej kratkoročno ukrepanje, ki ne naslavlja osnovnega problema – in to je vedno tesnejše prepletanje človekovega in medvedjega življenjskega prostora ter nezadostno preprečevanje privabljanja medvedov k človeku. Namesto osredotočanja na odstrel Zveza za živali zagovarja preventivne ukrepe:
- Preprečevanje dostopa do hrane je ključen ukrep preprečevanja stikov medvedov s skupnostjo. Pomembno je dosledno odstranjevanje organskih odpadkov in ostankov hrane na mestih, kjer lahko medvedi pridejo do njih (npr. pri turističnih kočah, naseljih, kompostnikih). Na kritičnih točkah je priporočljiva uporaba t.i. “medovarnih” smetnjakov – zabojnikov za odpadke, ki jih medved ne more odpreti. Še posebej je treba to preventivo okrepiti na lokacijah, kjer je v bližini že prišlo do konfliktov.
- Čebelnjake, drobnico in druge rejne živali je potrebno ustrezno zavarovati in napade preprečiti. Odstrel namreč ne bo preprečil novih napadov drugih osebkov in drugih živalskih vrst, zaščitne električne mreže so zato boljša izbira. Običajno razlog, zakaj ta zaščita ne deluje, tiči v tem, da ni primerno nameščena in vzdrževana. Ob primernem menedžmentu je to dokazano učinkovit ukrep za zmanjšanje škod po divjadi na kmetijskih zemljiščih. Zato podpiramo spodbujanje shem sofinanciranja teh ukrepov, kar je v Sloveniji sicer že omogočeno, vendar jih je treba še intenzivneje izvajati. V kolikor je ustrezno poskrbljeno tudi za njihovo dobrobit, so učinkovita pomoč za zaščito pred zvermi tudi pastirski psi.
- Ozaveščanje prebivalcev in turistov: je pomembno predvsem zato, da lahko zagotavljamo izvajanje prvih dveh ukrepov. Javnost je potrebno izobraziti o pravilnem ravnanju v območjih, kjer živijo medvedi, ter o tem, kako preprečiti, da bi medved povezal človeka s hrano. Dobro poznavanje medvedjega vedenja pa zmanjšuje strah ljudi, ki je pogosto neupravičen.
- Strokovni monitoring omogoča boljše načrtovanje in znanstveno podprto odločanje. Za predvidevanje morebitnih konfliktov oziroma stikov, kar je podlaga za prilagajanje ukrepov upravljanja, je potrebno natančno poznavanje populacije, njenih selitvenih poti in vedenjskih vzorcev. Ta monitoring je pri nas precej dobro izvajan, so pa odločitve glede ukrepov včasih bolj politično in ekonomsko, kot pa strokovno podkovane. Potrebno bi bilo tudi pridobiti posodobljen podatek, kakšno število medvedov na našem območju je vzdržno za sobivanje, da konflikti ne narasejo pretirano. Nujno bi bilo tudi pri evidentiranju ločiti število materialnih škod in dejanskih poškodb oziroma napadov na ljudi.
- Ohranjanje in obnavljanje habitatov je pomembno za ohranjanje varne razdalje med človekom in medvedom. Zagotavljanje dovolj mirnih gozdnih območij, kjer se lahko medvedi v miru zadržujejo in prehranjujejo, ter vzpostavljanje “koridorjev”, po katerih lahko varno prehajajo med habitati zmanjša možnost stikov.
V številnih interpretacijah se medved pogosto prikazuje skoraj izključno kot grožnja človeku, kar krepi strah in spodbuja pozive k množičnemu odstrelu. Statistika zabeleženih konfliktov pa vsebuje vse interakcije medvedov z ljudmi ali njihovo lastnino, ne dejanskih napadov. Le-ti so izjemno redki, praviloma posledica presenečenja ali obrambnega vedenja, ko medvedka brani mladiče ali lastno varnost. Zavedamo se, da je to za žrtve napadov slaba tolažba, pa vendar moramo upoštevati, da se ti res redko zgodijo. Poleg tega se premalo govori o ekonomskih in političnih interesih, ki jih pogosto spremljajo pozivi k obsežnim odstrelnim kvotam. Lovski turizem in prihodki od trofej so dejavnik, ki ga ni mogoče povsem prezreti pri odločanju, zato je še toliko pomembneje, da so odločitve o upravljanju populacije transparentne in utemeljene izključno na javnem interesu ter varstvu narave.
Zveza za živali poziva pristojne institucije, lokalne skupnosti, lovske organizacije in širšo javnost, da se pri iskanju rešitev za sobivanje z medvedi osredotočimo na strokovne, dolgoročne in etične ukrepe. Kvotni odstrel ni trajnostna pot in ne prinaša stabilnih rezultatov, temveč le navidezno zmanjšanje problematike, ki bo čez čas spet eskalirala. Posameznike pa bi radi opomnili, da je medved vendarle divja žival, zato pri gibanju v njegovem habitatu ravnajmo odgovorno in samozaščitno: pse vodimo na povodcih, v gozdu opozorimo na svojo prisotnost, a ne izzivajmo konfliktov. Verjamemo, da lahko z odgovornim upravljanjem, ki upošteva tudi medvede kot čuteča bitja, ter z odprtim sodelovanjem vseh deležnikov dosežemo stanje, v katerem bo sobivanje človeka in te veličastne zveri mogoče brez nepotrebnega prelivanja krvi.
Ljubljana, 28. 6. 2025